25. maj 2012

Komentar: Kakšno je dejansko stanje e-participacije v slovenski javni upravi?

Zakaj je virtualna demokracija v Evropski unij...
Zakaj je virtualna demokracija v Evropski uniji zgolj navidezna?, Simon Delakorda, 26. Jan 2010 (Photo credit: Kiberpipa)
V zadnjem obdobju sta se v javnosti pojavili dve novici s področja elektronske participacije v slovenski javni upravi, ki sta povezani z Združenimi narodi. Prva se nanaša na objavo najnovejšega poročila Združenih narodov o stanju e-uprave in druga na osvojitev druge nagrade Združenih narodov s področja odličnosti v javni upravi. Obe novici na nasprotujoč si način osvetljujeta aktualno stanje na področju participacije državljanov v demokratičnih procesih in postopkih priprave predpisov v okviru elektronske uprave ter tako kličeta po dodatni refleksiji aktualnih izzivov e-participacije v Sloveniji.


Iz poročila Združenih narodov o stanju e-uprave, ki med drugimi meri tudi indeks elektronske participacije, je razvidno, da je država Slovenija v letu 2011 poslabšala stanje na področju kakovosti in uporabnosti vladnih informacij in storitev pri vključevanja državljanov v oblikovanje javnih politik ter na področju spodbujanju posvetovalnega in participativnega sprejemanja odločitev. V poročilu za leto 2009 je imela Slovenija vrednost indeksa 0.5143 in je bila uvrščena na 20. mesto na svetu, v poročilu za leto 2011 (str. 134) pa ima vrednost indeksa 0.2105 in je uvrščena na 72. mesto nominalne lestvice držav oz. na 24. mesto po indeksirani vrednosti.

Po drugi strani je država Slovenija prejela nagrado Združenih narodov s področja odličnosti v javni upravi (UNPSA 2012) za projekt Informacijska podpora postopkom priprave predpisov (IPP) v kategoriji Izboljševanje participacije na področju odločanja z uporabo novih mehanizmov. IPP predstavlja zaledni sistem informacijske podpore postopkom priprave predpisov prek vladnega spletnega pod-portala E-demokracija. Rešitev omogoča enostavno spremljanje veljavnih predpisov, kot tudi predpisov v postopku nastajanja ter podajanje pripomb in predlogov za nevladne organizacije, strokovne ter laične javnosti s ciljem prispevati k boljši zakonodaji.

Osnovno vprašanje, ki se postavlja v obeh primerih je vprašanje metodologije, na njej utemeljenih kriterijih, merjenju oz. zajemu podatkov na spletu (študij primerov) ter njihove selekcije, na osnovi katerih je bilo pripravljeno poročilo in podeljena nagrada. Iz statističnega aneksa k poročilu Združenih narodov ni razvidno, katere spletne strani slovenskih državnih organov in orodja elektronske participacije so bili predmet analize ter na kakšen način so bili pridobljeni podatki o odzivnosti vlad na elektronsko participacijo državljanov. Tudi v primeru podelitve nagrad s področja odličnosti v javni upravi na spletni strani Združenih narodov na dan pisanja pričujočega komentarja ni mogoče zaslediti obrazložitve podeljenih nagrad, iz vzorca razpisne dokumentacije pa je razvidno, da analiza državljanske participacije in demokratičnih učinkov ni vključena v predstavitev nominiranih projektov kot posebna kategorija.

Kako torej pojasniti absurdno situacijo, v kateri se Združeni narodi na nepregleden in neodziven1 način lotevajo analiz in nagrajevanja elektronske participacije v demokratičnih procesih ter kakšno je ob tem dejansko stanje e-participacije v slovenski javni upravi?

Zakaj je virtualna demokracija v Evropski unij...
Zakaj je virtualna demokracija v Evropski uniji zgolj navidezna?, Simon Delakorda, 26. Jan 2010 (Photo credit: Kiberpipa)
Prvi del odgovora se nahaja v tehnokratskem razumevanju e-participacije in državljanov kot potrošnikov e-storitev (Margolis in Moreno-Riaño 2009). Gre za presek upravno-administrativne, od zgoraj navzdol usmerjene participativne demokracije temelječe na tehnološkem determinizmu, ki v ospredje postavlja tehnološko rešitev pred demokratičnimi učinki. Tovrstno procesno razumevanje razmerja med državljani in oblastjo enači legitimnost demokratičnih postopkov z možnostjo participacije, ne pa tudi z obsegom dejanskega vpliva državljanov na končne odločitve.

Drugi del odgovora lahko poiščemo v splošnem pomanjkanju metodologij in analiz o tem, na kakšen način so s strani državljanov in civilne družbe prek e-uprave posredovani komentarji, pripombe, mnenja ali predlogi upoštevani v končnih dokumentih oz. kakšen je njihov dejanski učinek na sprejemanje odločitev. Tovrstnih evalvacij e-demokratičnosti storitev, ki bi vključevale tudi vidike spletne odzivnosti in interaktivnosti slovenske e-uprave, zaenkrat še ni moč zaslediti. Metodološke izzive dodatno poglabljajo različni indeksi in merjenja, ki lahko prikažejo nasprotujoče si rezultate. Gre za problem evalvacije in kriterijev uspešnosti na področju e-participacije (Prieto-Martín in drugi 2012).

In nenazadnje, poročila in nagrade Združenih narodov ne merijo principa skupnostnega oblikovanja spletnih aplikacij za spodbujanje demokratične participacije z udeležbo ciljnih skupin in upoštevanjem njihovih pričakovanj in potreb. Posledice se kažejo v uporabniški neprijaznosti storitev e-uprave, omejeni neinteraktivnost in zaostajanju za najnovejšimi tehnološkimi trendi. Veliko je govora o k državljanom usmerjeni e-upravi, vendar pa so državljani in civilna družba še vedno izključeni iz sodelovanja v procesih sooblikovanja in načrtovanja e-demokracije v javni in državni upravi. Na tem področju veliko obetajo najnovejši trendi k državljanom usmerjene e-uprave 2.0 in odprte vlade kot so soustvarjanje, prilagajanje zahtevam uporabnikov, zunanje vključevanje državljanskih virov, javna uporabnost in odprto inoviranje, ki postavljajo državljane v središče javnih storitev kot njihove naročnike in davkoplačevalce (Hilgers in Piller 2011).

Dejstvo je, da e-participacija v Sloveniji ni več neznanka tudi po zaslugi nevladnih organizacij, ki so v praksi prebijale led na tem področju (Delakorda in Delakorda 2011). Poizkusov krepitve demokratične participacije, njenih posvetovalnih ali neposrednih oblik prek spletnih forumov in posvetovanj, orodij za naslavljanje pobud na odločevalce in elektronskega aktivizma je precej. Vendar pa sta problema e-participacije v civilni sferi predvsem dva: omejene organizacijske kapacitete in pomanjkanje finančnih sredstev, ki bi zagotavljale njeno dolgoročnost in neodvisnost (Delakorda in Delakorda 2009). Posledica so pogosto neizpolnjena pričakovanja glede sodelovanja državljanov in omejeni demokratični učinki. Oboje otežuje uresničevanje poslanstva nevladnih organizaciji kot posrednikov e-demokracije (Wright in Coleman 2012).

Kaj lahko naredi slovenska država? Slovenski e-upravi manjka konceptualni premik v smeri k državljanom usmerjene in s strani civilne družbe vzpostavljene elektronske participacije. Slednja namreč krepi sposobnost pravne in demokratične države, da zagotavlja visoko stopnjo socialne kohezije in pravičnosti pri odpravljanju vzrokov ekonomske in finančne krize.
mag. Simon Delakorda, Inštitut za elektronsko participacijo

1
Na Inštitutu za elektronsko participacijo smo na Združene narode naslovili vprašanje v zvezi z primarnimi podatki, na osnovi katerih je bila podana ocena e-participacije v okviru slovenske e-uprave in odgovora še nismo prejeli.

Uporabljena literatura:
1. Delakorda, Simon in Matej Delakorda. 2011. Vloga slovenskih nevladnih organizacij v razvoju elektronske demokracije. Zotkin mrežnik: časopis projekta ZOTKS - mreža za raziskovanje in znanost, september 2011 (21-24). Dostopno prek: http://www.inepa.si/images/stories/datoteke/ZOTKS_mreza_casopis_komplet_LR.pdf (24. oktober 2011).
2. Delakorda, Simon in Matej Delakorda. 2009. E-participation - a new sphere of NGO activity? CEE Trust. Bratislava: Civil Society Forum. Dos
3. Hilgers, Dennis in Frank T. Piller 2011. A Government 2.0: Fostering Public Sector Rethinking by Open Innovation. V Innovation Management, 28. februar 2011. Dostopno prek http://www.innovationmanagement.se/wp-content/uploads/2011/02/A-Government-2.0-Fostering-Public-Sector-Rethinking-by-Open-Innovation.pdf (22.5.2012)
4. Margolis, Michael in Moreno-Riaño, Gerson. 2009. Prospect of Internet Democracy. Burlington: Ashgate Publishing Limited.
5. Prieto-Martín, Pedro, Luis de Marcos in Jose Javier Martínez. 2012. The e-(R)evolution will not be funded. V European Journal of ePractice vol. 15: Policy lessons from a decade of eGovernment, eHealth & eInclusion, ur. Cristiano Codagnone in Zoi Konstantinou, 62-89. Evropska komisija: ePractice.eu. Dostopno prek http://www.epractice.eu/en/document/5344051 (12. maj 2012).
6. Wright, Scott in Stephen Coleman. 2012. The third sector as e-democratic intermediaries. V Connecting democracy: online consultation and the flow of political communication, ur. Stephen Coleman in Peter Shane, 209–228. Cambridge: MIT Press
Enhanced by Zemanta

Ni komentarjev:

Objava komentarja